Nova rutina

VSI ŽIVIMO RUTINO.

Če ne drugega, vsak dan jemo in spimo in poskrbimo za različne telesne potrebe. Če se vsak dan vozimo po enaki poti na delovno mesto, se usedemo na enak stol, beremo podobne maile, ter počnemo enake stvari vsak dan malo drugače, potem zagotovo živimo rutino. Rutina se rodi iz navade. Navada je tista udobna reč, ki nam ne jemlje preveč energije, saj nam omogoča predvidevanja in kontrolo. Ko se nekega dne ustalimo v svojih navadah težko ocenimo naše življenje z distance in ovrednotimo smiselnost početja. Ste se kdaj vprašali koliko svoje rutine obožujemo, koliko jo sploh ne in koliko jo imamo zgolj in samo iz navade?

Tako ali drugače življenje postavimo v svoje tirnice. Živimo svoje sanje ali ne, delamo in živimo iz naših najglobljih prepričanj in vrednot. Prioritete oblikujejo dneve in obveznosti krojijo ritem. Usmerjeni v uspeh ali zagnanost, v ljubečo skrb za podmladek ali svež dom, v pomoč in dolžnost svojim najbližjim, v osebni razvoj ali obiskovanje družabnih dogodkov, soočeni z izzivi in spremembami, se odvija dan za dnem, leto za letom. Kolikokrat se izklopimo iz vsakodnevnih akcij in obrnemo film? Kaj je tisto kar je vredno, da skočimo ven iz navad in si dovolimo čutiti več? Svobode, smeha, zadovoljstva, bogastva trenutka?

Zakaj je vredno tvegati rutino?                            

Kdaj se zdi, da nas življenje prisili, da se zmigamo in začnemo drugače kot smo vajeni.  Ker je sprememba neizbežna. Kdaj se zdi, da se odločimo zavestno in prostovoljno, ker uvidimo, da potrebujemo spremembo. V obeh primerih gre za notranji proces.  V nas se odvija scenarij predpriprav, v nas je izvor vseh zgodb. Zaplavamo v ocean neskončnih možnosti. In vedno izbiramo sami. Zavedno ali ne. Pravzaprav vse začne tam, kjer ni vidno. V mislih, v telesu, v občutkih, sanjah, v mirnih ali nemirnih nočeh, brezskrbnih dnevih in najboljše izbire se zgodijo v trenutkih, ko smo polni izraz svoje resnične narave. Ko si dovolimo biti resnični, pristni, brez mask, pretvarjanj, sproščeni, vedri, odprti, nasmejani. Koliko takih dni lahko preštejete v zadnjem času, koliko takšnih ljudi poznate in koliko si od tega zares dovolite?

V glavah in teoriji velikokrat. V pogovorih na kavi ali pivu mnogokrat. Nalijmo si resnice. Kolikokrat v življenju ste tvegali, da bi lahko zaživeli svoje sanje? Da bi lahko izrazili svoje talente, ki se vam mimogrede zdijo povsem običajni in živeli vsak dan tako, da bi vas IZ TOPLE POSTELJE VRGLA PRVA MISEL ZADOVOLJSTVA

Običajno smo za vse, kot tudi za spremembe odgovorni sami. Koliko smo drzni, da sledimo samim sebi in ne družbeno sprejetim navadam in pretečenim vzorcem, je odvisno od naše narave poguma. Od tega koliko vidimo širine življenja. Če se zavedamo, da smo minljivi, da bo prišel dan smrti in bomo odšli v dimenzije, ki jo naš razum ne more doumeti, potem bomo želeli narediti nekaj še danes. Ko bomo odšli, bo resnično samo tisto kar smo čutili, delili, sprejemali, oproščali, izražali in ustvarili. Vendar ne tam kjer je vidno. Predvsem tam kjer ni. Zato je osebnostna rast tako naša in intimna, kot to, od kod izvira in kaj hrani njene korenine.

Torej, kaj je tisto v čemer neskončno uživamo, kaj je tisto kar bi lahko znova in znova dajali na repeat in koliko sreče bi lahko delili naprej, če bi jo občutili vsako jutro samo s tem kar smo in počnemo dnevno.

FB_IMG_1453669838597

Ni potrebno odpotovati na Aljasko, niti na čudovite cvetoče otočke, ne osvojiti tretjo zmago biljarda, požagati starega drevesa, da bi ugotovili za kaj je resnično vredno vstati vsak dan in živeti dneve iz užitka, ne iz običajne rutine in priučenih norm moram. Ta trenutek se lahko udobno namestimo, izklopimo elektriko, ki napaja vse elektronske povezave in se povežemo le z sabo. Ko bomo to ponavljali večkrat, po možnosti ob enakem času in kraju, bo tudi to postalo rutina. Temu lahko rečete umiritev, sprostitev, meditacija, brezdelje, karkoli…naj postane nova rutina.

Rutina miru, kjer bomo delovali iz svojega bistva, darov, sposobnosti in unikatnosti. Ko se bo svet začel vrteti iz centra našega obstoja, duše, bomo postali srečni, da živimo v tem času, v tem obdobju, ne prej, ne kasneje, ne v drugem kraju, na drugem koncu sveta, ampak tukaj kjer smo, danes, v svojem telesu. Zares doma, vedno le v sebi. Ne glede na obdobja, poti in spremembe je duša tista, ki nas bo zvesto čakala, nam sledila, kdaj celo dihala za ovratnik, večinoma pa nežno šepetala, dokler ji ne bomo ponudili najboljšega sedeža, prva vrsta, parter in ji dovolili, da poje svojo pesem in nas pelje pravo pot rutine.