Bali after in doživetja, ki se mi še sestavljajo… 

Medtem ko sem neke noči na Baliju vstala res zgodaj, še preden se je prebudila džungla, sem imela čas raziskovati balijsko kulturo, običaje in zgodovino. Zanimalo me je tudi, kako lahko človek dočaka lepo starost.

Seveda mi je brskalnik ChatGPT najprej odgovoril z negacijami – da to niso genetika, dieta ali telovadba, ampak da je glavni razlog dolgoživosti nizka raven kroničnega stresa. Stres je namreč glavni povzročitelj povišanega kortizola – hormona, ki telo pripravlja na akcijo. Če pa je ta stalno povišan, začne škodovati vsem sistemom v telesu. In to mi je dalo misliti, saj sem bila pred potovanjem, predvsem zadnji teden, v precej povišanem stresu. Kadarkoli sta v ospredju vojno stanje in zaprtje letališč, reagiramo iz preživetvenih mehanizmov.

Kronični stres je pogosto vezan na delo ali denar, prav tako pa na notranji konflikt med tem, kdo si, in tem, kdo skušaš biti. V tej razliki se prižiga preživetveno stanje, dolgotrajno povišan kortizol pa začne rušiti imunski sistem, vpliva na možganske celice in krvni pretok. Seveda so veliki povzročitelji stalnega stresa tudi disharmonični odnosi.

Dolga življenjska doba Japoncev in prebivalcev Mediterana (Sardinija, grški otoki) ni povezana le z uravnoteženo prehrano, ampak tudi s harmonijo v njih samih. Japonska, s svojo posebno kulturo in konceptom »ikigai«, ki pomeni občutek smisla v življenju – zaseda vodilno mesto. Mediteran pa s svojo lahkotnostjo, ritmom dneva in predvsem popoldansko siesto ustvarja drugačen, bolj mehek odnos do življenja.

V tišini balijske tople noči sem začutila vprašanje:
kaj je tisto, kar nas res vodi v mirno odločanje, mirno odzivanje in mirno starost?

In odgovor, ki se je počasi sestavil, ni bil zapleten. Bil je zelo preprost:
notranje počutje in predvsem stanje brez notranjega upora.

Zdaj te vabim, da se za trenutek med branjem ustaviš in zadihaš spodnja vprašanja:

• Ali v svojem življenju bolj slediš pogumu… ali občutku varnosti, ki ga vodi strah?
• Ali tvoje delo v tebi prebuja iskre… ali zgolj občutek dolžnosti?
• Ali so tvoji odnosi prostor topline in bližine… ali pogosto prostor prilagajanja in tihega strahu pred izgubo?
• Ali imaš ob sebi ljudi, ob katerih se lahko razširiš… ali se ob njih večkrat zapreš vase?
• In, ali živiš iz navade… ali si dovoljuješ te navade počasi mehčati in jih spreminjati v več stika s sabo?

Predvsem po osebnih izkušnjah postaja vedno bolj zagotovo: vsak dan, preživet v toksičnem okolju, najhitreje vpliva na staranje – na celični ravni. Takšno okolje nam lahko postane zelo »normalno«, a pomembno je, da si ne zatiskamo oči, ko čutimo, da nekaj v nas ni v miru. In da si dovolimo narediti korak po korak, v smeri potrebne spremembe. 

Morda je eno največjih daril, ki si jih lahko damo, to, da ne odlašamo življenja za kasneje. Da ne čakamo na najboljši trenutek, ampak začnemo živeti tako, kot si predstavljamo svobodo. Veliko ljudi odlaga odločitve – na čas, ko bo lažje, ko bodo okoliščine bolj ugodne. A pogosto ta čas nikoli ne pride v obliki, kot smo si jo predstavljali. 

Zelo pogosto čakamo na dovoljenje, da zares živimo.
Da si dovolimo uresničiti svoje sanje – ne samo tiste, ki so sprejemljive za okolico. Dovoljenje pa potrebuje pogum za živeče sanje in pogum, da upamo živeti resnico in slediti sebi. Pogum pa je zelo osebna stvar odločitve.  

In ob tem vedno znova prihajam do istega spoznanja:
bližina, naši odnosi in občutek pripadnosti sebi in sanjam – to je tisto, kar resnično hrani življenje. Veliko bolj kot katerikoli dodatek ali popolnost izgleda. Ne gre za število ljudi in prijateljstev, ampak za globino povezanosti.

Starodavne tradicije nas učijo nekaj zelo preprostega:
da je za radoživost ključno najti smisel. Nekaj, kar je večje od nas, a hkrati zelo vsakdanje. Nekaj, zaradi česar zjutraj vstanemo z občutkom lahkotnosti. In pogosto to ni velika življenjska misija, ampak preprosto ljubezen do tega, kako preživljamo svoj dan. Smisel vsakdana. 

V sodobnem svetu pa nas hitro odnese v drugo smer – v nenehno izboljševanje, popravljanje, v doseganje, v prehitre misli in napadalno komunikacijo. Tudi na področju zdravja in videza je podobno. A raziskave kažejo, da pretirana osredotočenost na videz in nadzor pogosto prinaša več stresa kot koristi. Štetje korakov, kalorij, stalna kontrola – vse to lahko postane velika past in nevidna kletka.

Dolgoživost diha v preprostosti.
V ritmu, ki sledi naravi.
V gibanju, ki ni prisila, ampak del življenja.
V prostoru, kjer telo lahko počiva, se obnavlja in umirja. 

In da dodam, v redni praksi joge in meditacije in vse kar nas povezuje v duhovni smisel. 

Na Zahodu pogosto živimo po principu: zdrži, dokončaj, potem počivaj.
A telo ne deluje tako. Telo potrebuje sprotno ravnovesje, regeneracijo in ljubezen.

Vzhodne prakse nas spomnijo in vodijo v celoto – na povezavo telesa, uma in energije. Na to, da ni pomembno le, kaj počnemo, ampak tudi kako, kje in s kakšno energijo.

Zato me Azija vedno znova nagovori in navduši. Kljub svojim izzivom ohranja nekaj zelo dragocenega, spoštovanje, preprostost in povezanost. In prav to daje življenju globino, ki ostane.

Če začutiš, da želiš nova, polna doživetja vzhoda mi napiši in ti pošljem predstavitev Bali retreat 2027. Pogledali bomo program, cene, potek in vse, kar potrebuješ, da se lahko pripraviš na takšen retreat.