Oprosti to mi ne gre, nimam moči, sem brez kondicije,… slišim večkrat na naših praksah. Seveda, razumljivo… odgovor gre z občutkom empatije in nasmehom.

Nasmeh, ki govori besede.. zakaj opravičevanje? Učitelj joge je tam zato, da podpre razvoj prakse, sledi in spremlja koliko zmoreš, brez kakršnihkoli slabih občutkov ali krivde.

 

Kaj se skriva za opravičilom? Je to pričakovanje, ustrezanje, doseganje ciljev, primerjanje, mogoče tekmovalnost, želja po uspehu, pa čeprav je to le ena izmed asan? Na jogijski blazini se odrazi naša osebnost.

Govorica telesa jasno kaže naše navade, razvade, miselnost, odnos do sebe, do telesa, do življenja, odraža notranjo dinamiko počutja. Zakaj bi sploh za trenutek opravičevali svoje počutje, sposobnosti, lastnosti… zakaj najprej mislimo, da ni nekaj ni dovolj dobro, hitro ali lepo in ne, da je tako kot je, čisto dovolj, oziroma je še več kot  to.

 

Danes sem prebrala lep citat…v življenju najbolj obžalujem, da sem bila vse preveč prijazna, da sem se opravičevala tudi takrat, ko nisem naredila nič narobe in da sem dajala prednost ljudem, ki si tega niso zaslužili.

 

Kadar se opravičujemo ali obžalujemo, izhajamo iz občutka tihe bolečine, da takšni kot smo, ne ustrezamo. Svojim merilom, merilom družbe, dovoljenih standardov, ali željam in zahtevam bližnjih… Zaslepljeni smo v percepciji razuma in doseganja norm, zvenečih nenehnih izboljšav, ki jih poslušamo iz dnevnih novic, napredka in hitrejšega razvoja družbe. Seveda je razvoj rdeča nit človeškega delovanja na vseh področjih. Vendar pogosto svoj razvoj vzamemo kot trening, predvsem na kratke, ne na dolge proge. Kot projektno delo. Nekaj kar bo vidno, čim prej, čim lepše in naj bo čim bolj enostavno. Razvoj ne napreduje v tej smeri kadar govorimo o osebnostnem razvoju. Razvoj ne napreduje v tej smeri kadar govorimo o razvoju svoje jogijske prakse.

Pravi razvoj, kjer smo glavni akterji mi sami, gre v smeri, ki bo občutena in doživeta dolgotrajno. Nekaj, kar je za nas resnično pomembno se odvija počasi, s pravo mero potrpežljivosti, predaje in razumevanja. Saj ko res razumeš, ne siliš. Ko razumeš, dovoliš, da se odvija brez nadzora in nenehne kontrole izida. Tako je to tudi na jogijski blazini. Zaupati telesu, da te vodi skozi dih. Čeprav se sliši še tako poetično, preberi zadnji stavek še enkrat, počasi…

Telo ima svoje omejitve, ki jih glava vse prevečkrat ne upošteva. Ker smo navajeni, da gremo raje malo več, kot manj. Da bo dovolj, da bo »za ziher«. Še za tiste kavbojke, še za tisti kos torte, še za partnerjeve želje in bog ne daj, še za vrhunsko postavo, ki jo ima tudi soseda. Ko poslušaš sebe, vsa zadnja naštevanja zgubijo vrednost. Joga ni “boot camp”, zagotovo ni telovadba, kjer meriš rezultate in šteješ korake. V jogi so koncepti in zaporedja, vendar ni sodb prav in narobe. Odstopanja so del prakse, ki temeljijo na različnosti telesne konstrukcije in zmožnosti posameznika. Bistvo je slediti dihu, postavitvi v telesni položaj skozi posamezne vodene faze, predvsem z upoštevanjem svojih mej. Ko si tam, postanejo pravila tvoja. Takrat naj te vodi zaupanje in ravnotežje med tem, kdaj si škodiš in kdaj pomagaš. Tako si lahko zgradiš prakso, ki te bo podpirala dolgoročno. Učitelj je tam samo toliko, da pokaže smer…Sam pa razvijaš pravi občutek, ki te usmerja naprej. 

VEDETI KDAJ DELATI NA MOČ IN S TEM PRESEGATI IZZIVE IN KDAJ UPOČASNITI, SE PREDATI ČASU IN SVOJIM ZAZNAVAM, JE UMETNOST.

Prakticiraj svojo jogo. Ni enostavne formule, ampak kopiranje sosedove izvedbe ne bo pomagalo. Ne govorim o prosti formi, vsekakor je obvezno slediti jogijskem konceptom, ki pripeljejo do energetskega ravnovesja v telesu in predvsem z upoštevanjem dodatne asistence učitelja. Verjamem v vztrajnost in disciplino, ampak skozi leta sem spoznala, da ne glede na vse vrhunske učitelje na moji poti, sem se morala naučiti prevzeti odgovornost za svojo izvedbo. Namesto primerjave z drugimi, je edino merilo primerjava lastne prakse skozi zaznave in razlike v svojem počutju. Ljubezen do sebe so naše korenine.

Kot že večkrat povedano, fleksibilnost, moč in sprostitev so stranski efekti vadbe. Zelo ugodni in privlačni učinki seveda, vendar smisel jogijske prakse je lahko veliko bolj dolgoročen: spremeniti vzorce, ki nas ovirajo na poti razvoja in ustvarjati notranje občutke miru, svobode in sprejemanja. Sebe in sveta. Zato ne skrbi, ko določena asana (še) ne gre, forme se lahko naučimo … glavno je zavedanje, da z redno prakso ustvarjamo prostor za veliko lepih, notranjih sprememb, ki so bistvene za dolgo, zdravo in uravnoteženo življenje. In ne, ni napor, je zavedanje. Spremembe, čeprav niso priljubljena tema, so najbolj pogoste gostje vsakdana, odvisno le kakšen pomen jim pripisujemo.