Rada pišem. Čeprav ne tako pogosto kot bi želela. Rada berem. Še rajši jogiram in potujem. Daleč. Daleč, ko dom postane le majhna pika na zemljevidu in spomini na preteklost zbledijo sami od sebe. Rada spoznavam nove kulture in običaje. Nekatere bolj, druge manj. Vsekakor rada odkrivam tudi našo deželo pod Alpami in njene bisere, zgodovino prednikov in staro-slovanstva. A današnji zapis je namenjen moji zadnji azijski izkušnji in refleksiji.

Že nekaj časa nazaj sem nehala čakati. Čakati na prave kombinacije, pravi čas, prave poravnave planetov. Grem s tokom. S tistim, ki ga v večini kreiram sama. Z intuicijo v srcu in obema nogama na tleh. Z občutkom izpolnjenosti in velikim zavedanjem, da ko slediš sebi in zaupaš, te življenje na velikem valu dostavi na prava mesta. Tako sem si izpolnila dolgoletno željo, da združim jogo in trope. Brez poznanstev, brez večjih načrtov, le z iskreno namero in jasnim ciljem, kam grem in kaj želim. Praksa joge, odklop in čas za introspekcijo. Samostojno potovanje po novih poteh in enomesečni odmik od vsakdanjih vlog sta bili izkušnji, ki sta globoko posegli v moje razumevanje življenja in njegovega bistva.

Ko sem lani za rojstni dan dobila nov potovalni kovček od mojih dragih staršev in vodnik po Aziji Lonely planet od dveh srčnih prijateljic, sem vedela, da mi vesolje daje opremo, potrebna je bila le še odločitev za nakup karte, ki bi me peljala na drug konec sveta. Vsa organizacija glede dela, dopusta in zamenjav na vadbah je bila podprta z močno željo in trdno odločitvijo, da se zgodi Bali.

Mali otok velikih bogastev, bogov in ritualov. Toliko slišanega, opevanega, prebranega. Želela sem okusiti čim več. Začela sem na jugu, med mogočnimi valovi, čudovitimi razgledi na prostrani ocean, med ribiči, uživaškimi jezdeci valov in obiskom visokega templja na klifu iz 11. stoletja, Uluwatu. Prvi stik z maso turizma sem doživela na predstavi znamenitega ognjenega plesa Kecak, ki ga 70 moških izvaja s petjem ponavljajoči se zvokov, kar jih pripelje v stanje posebnega transa in igro ljubezenske zgodbe princa v izgnanstvu. Zaradi množice turistov, ki se je vključno z mano gnetla v čudovitem amfiteatru pod milim nebom, me je predstava odbila, zato me je toliko bolj prepričal krasen razgled, sončni zahod in vonj jasmina. Na opice sem skoraj pozabila, saj sem se jim izogibala na veliko, ko sem videla kako uspešne so pri kraji vsega manjšega ali svetlečega. Okusi čilija in manga, gosti palmovi gozdovi, gneča in hrup s prašnih in zdelanih cest so postali del mojega novega vsakdana.

    

Po doživetju juga me je pot peljala v notranjost, med riževa polja in bujno tropsko rastje, neskončne odtenke zelene, sonca in nasmejanih obrazov. Prišla sem v znani Ubud, središče umetnosti, obrti, kulture, templjev in sedeža nekdanje kraljeve družine. A prišla sem predvsem zaradi najbolj znanega joga centra na otoku. Ker svet rada okušam po lastni meri, se vselej ognem deročemu toku turistov in priljubljene turistične točke obiščem v nemogočih urah in tako večkrat naletim na skrite, pristne in manj znane lokacije. Tako se je zgodilo tudi z jogo. Čudovit, svetovno znan holistični center joge v mestnem jedru, jogijski raj, ki vsak dan ponuja več kot 15 različnih vadb v krasnih dvoranah, meditacije, delavnice, predavanja, zvočne kopeli, glasbene dogodke, … je v večini nadomestil mali ašram na ulici frančipanov. “Srčni vrt«, avtentičen, tradicionalen, manjši meditativni center joge, ki se je za piko na i nahajal čisto blizu mojega hotela, je veljal za veliko odkritje. Veliko v smislu sinhronizacije in povezave. Tistega stika, klika, dotika, ki se zgodi brez pričakovanj in načrtovanja. Začenjala sem z meditacijo še v čisti temi in jutranjo prakso kundalini joge, potem s dopoldansko in popoldansko vadbo in ko me je pot nazaj (s starim kolesom v hrib) utrudila bolj kot dvourna vadba, sem se odločila, da se preselim kar tja. Sledili so čudoviti dnevi jogijskih vadb, introspekcije, neskončnega miru, čistega veselja, lahkega vetra vpričo močnejšim praksam, in nepozabnih vadb z vsaj petdeset Balijci, pri katerih leta ne igrajo nobene vloge in pri katerih sta telo in glas zgolj orodji za povezavo z božanskim. Njihovo uglašeno petje manter me je vsakič znova naježilo.

Vroči, sončni dnevi so me med raziskovanja otoka vodili med templje, slapove in jezera, rituale in poklone trem glavnim bogovom hinduizma (Brahma, Višnu in Šiva).

Obožujem rituale, čarobnost darovanj zemlji in nebu, preproste duhovnosti in miselne naravnanosti, da smo del celote, del mogočnega vesolja, čuteča energija na poti različnih učenj, kreatorji, ustvarjalci, bitja karme in skrbniki narave.

Imela sem dobro priporočilo in srečo, da sva se z mojim vodičem, taksistom, zdravilcem in, kot se je izkazalo kasneje, tudi duhovnim učiteljem, torej all in one :), odlično ujela. Povezava prejšnjih življenj je začela odklepati številna vrata.  Dobra mera predznanja o jogijski filozofiji, sutrah in hinduizmu mi je omogočila globlji vpogled v  zgodovino in tradicijo balijske kulture, njihov način življenja, ceremonije in nenazadnje čaščenje božanstev in narave, kar tvori srčiko življenja ljudi na Baliju. Vsako jutro se poklonijo obstoju s »čanami« (male skledice iz bambusa s pisanimi cvetovi rož in zelenimi algami) in dišečimi palčkami, ki  jih polagajo pred domači tempelj, pred vhode hiš, vrtov, sob, stopnišč,… in tako odganjajo zle duhove in se zahvaljujejo številnim božanstvom (hinduizem pozna več tisoč bogov).

  

Značilnost tradicionalne balijske kulture je, da ženske pripravljajo vse potrebno za rituale in da nosijo darove v pletenih bambusovih škatlah na glavi, oblečene v sarong (dolga tkanina, ki se ovija okrog pasu in sega do stopal), čipkasto oprijeto majico z barvnim pasom. Moški, ki sodelujejo pri vseh obredih in so prav tako oblečeni v sarong, nosijo značilna pokrivala, katerih desna stran se praviloma dviga nad levo z namenom, da se z energijo, ki se suče po desni strani, lažje povezujejo z bogovi.

Potovanje na male otočke na jugu me je osvežilo in spet vrglo v tok turizma, ki na določenih točkah poka po šivih, na drugih pa kot, da ga ne poznajo. Čudovite peščene plaže, mogočni valovi, veter v laseh, jasno modro nebo, kjer ni oblačka ali bele avionske črte. Vsako jutro orkester živalskega speva ob pozdravu soncu. Razpoloženje je krožilo med raziskovanjem in zrenjem v modrino, spoznavanjem in posedanjem pod znamenitimi svetimi drevesi (Banyan), na katerih se debla kot korenine prepletajo navzgor, viseče veje navzdol, za katere hindujci verjamejo, da je tam mesto počitka boga Krišne in močnih energij. Ta drevesa so mi priklicala spomin na mogočno drevo s filma Avatar, kjer so se Na’viji povezovali z višjimi silami. Krasna, posebna drevesa, kjer sem uživala prav vsak trenutek v zavedanju raznovrstnosti in številčnosti možnosti, ki jih lahko živimo.

    

Biti v stiku z naravo, njenimi zakladi in vsemi božanstvi se zdi na Baliju kot preprost in naraven proces, ki je na dosegu roke vsem, ki spoštujejo kulturno raznolikost in duhovno življenje. Vseprisotna prvinskost življenja otočanom narekuje vsakodnevni ritem, ki se odvija s soncem in luno. Materialni svet ne igra velike vloge, tradicija še premaguje velik vpliv navala turistov, ki prihajajo na otok z namenom zabave, športa, neskončnih selfijev, dobre kulinarike, tople klime in poceni azijskega življenja. Zato je Bali poznan kot otok številnih možnosti za različne okuse in nič čudnega, da je bil predlani izbran za najlepši otok sveta po mnenju potnikov, ki uporabljajo spletni portal Tripadvisor.

Moj turizem je bil božanski 🙂

Vsekakor z namenom poglobljenega učenja joge in stika s prvinskim, pozabljenim in svetim. Če ste še z mano, zaključujem današnje daljše pisanje z modrostmi mojega balijskega učitelja Wayana, s katerim se zelo strinjam, da vsak dogodek, izkušnjo ali človeka sprejemaj z nasmehom in namenom učenja. In druga modrost, da denar ni tvojega življenja vladar, kljub temu da je zelo pomemben, naj bo v meri, ki ti omogoča dostojno življenje, potem pa ga usmeri za namene, ki koristijo tvoji karmi, duhovnemu razvoju, pomoči drugim in temu, kar lahko odneseš s sabo, ko zopet postaneš prah.

Namaste Bali.